lepljen les

Tehnologija gradnje lesene skeletne hiše

Že od nekdaj so si ljudje izdelovali bivališča iz materialov, ki so bili na tistem področju najbolj priročni in v obilici. Ob sredozemskih obalah in na otokih, kjer suhi vremenski pogoji omejujejo uspevanje bujnega rastlinja, se je razvila gradnja kamnitih zemljank in hiš iz kamna. V bolj gozdnatih pokrajinah pa se je za gradnjo hiš največ uporabljal les. Tehnologije obdelave lesa so se skozi stoletja bistveno spremenile, a sam les kot material ostaja eden najbolj univerzalnih surovin, tako za gradnjo konstrukcij kot za manjše, bolj fine izdelke. Hkrati je les tudi surovina, ki je obnovljiva in prispeva k zmanjšanju vsebnosti ogljikovega dioksida v zemeljski atmosferi.

Skeletne hiše iz lesa so sodobno zasnovane hiše z glavno – nosilno konstrukcijo iz lesenih tramov in drugih elementov, stene pa so lahko izdelane iz poljubnih materialov; največkrat se sicer tudi za stene uporabi lesene deske ali pa lepljen les. Konstrukcija iz lesenih tramov je zelo trdna, a hkrati tudi prožna. Ker lesena konstrukcija podpira celotno težo objekta, le-ta ne potrebuje nosilnih sten. Stene skeletne hiše so zato lahko bistveno lažje (še posebej, če so iz lesa), več je prostora tudi za toplotno izolacijo. Lesene skeletne hiše se zato ponašajo tudi z odlično protipotresno varnostjo pred zrušitvijo. Če so nosilni leseni tramovi ali pa lepljen les primerno obdelani in pobarvani, je stavba presenetljivo precej varna tudi pred požari, kljub temu, da je sestavljena večinoma iz lesa.

Nosilni leseni tramovi za skeletne hiše so v zadnjih desetletjih velikokrat zlepljeni skupaj iz treh, štirih ali večih kosov. Lepljen les v stavbnih konstrukcijah prenese precej večje obremenitve, ne poka in se ne zvija pri sušenju. Tako so konstrukcije še bolj trajne, daljši strešni elementi pa se manj zvijajo oziroma posedajo. Lepljenje lesa pripomore h boljšemu izkoristku konstrukcijskega lesa iz debla drevesa, tudi estetsko pa izgleda lepljen les nekoliko bolj elegantno.