poliuretan

Zamreženi polimeri – termoseti

V svetu polimerne znanosti se po načinu izdelave v grobem loči dve skupini polimerov: termoplasti in termoseti. Med termoplaste spadajo polietilen, polipropilen, polistiren, polikarbonat, ABS, akril in drugi. Skupina termosetov je nekoliko drugačna in vsebuje: poliuretan, bakelit, epoksi smole, poliestrske smole, melaminske in ureja-formaldehidne smole.

Termoplasti se pri segrevanju zmehčajo in njihove posebne viskoelastične lastnosti omogočajo zelo enostavno preoblikovanje. Po ohlajanju in strditvi se namreč termoplasti kemijsko ne spremenijo, cikel segrevanja, preoblikovanja in ohlajanja pa lahko na videz ponavljamo v nedogled. Polizdelke iz termoplastov za nadaljno obdelavo lahko dobimo v najrazličnejših oblikah, kot so plastične plošče, palice ali granule za ekstrudiranje in brizganje. Plastične plošče se lahko v linijah s segretimi hidravličnimi stiskalnicami hitro stiska v reliefne dele poljubnih oblik in velikosti, medtem ko se palice uporabljajo za različne filamente in povezovalne dele, ali pa se jih struži v zaželjeno obliko, po vsem pa je možna še toplotna obdelava in zvijanje oziroma preoblikovanje.

S termoseti pa je nekoliko drugače. Po strukturi ti polimeri nimajo le dolgih, med seboj prepredenih verig (kot termoplasti), ampak so te verige vmes zamrežene – kemijsko povezane ena z drugo. V praksi se to kaže kot relativno čvrst (odvisno od vrste) material, ki ga ne moremo ponovno staliti. Tako se poliuretan in druge termosete oziroma izdelke iz njih proizvaja pretežno z vlivanjem tekočih prekurzorjev, nanosom večih plasti ali pa kako drugače. Bistveno je, da jih po strditvi s toploto ne moremo več zmehčati in ponovno preoblikovati. Plastične plošče iz poliuretana so tako primerne le za mehansko (odvzemno) obdelavo, ali pa se jih kemijsko (s posebnimi lepili) učvrsti na svoje mesto.

Kljub navidezno togi klasifikaciji polimerov pa se moramo zavedati, da se skupini termoplastov in termosetov med seboj včasih tudi prepletata. Sploh poliuretan in poliester oziroma določene njune različice izkazujejo lastnosti obeh skupin. Pri proizvodnji nastane le delno zamrežen polimer, ki pa se ob dodatnem segrevanju po strditvi vseeno da preoblikovati kot navaden termoplastični material.